Kaj naj s temi čustvi?!

Vse več ... ali pa vse manj ... je govora o čustvih, ki so bolj ali manj stalni spremljevalci našega življenja. Težko bi rekli, ali je vse več ljudi, ki se jim zdi vredno ukvarjati se s tem, kar doživljajo, ali vse manj. Vsekakor je vse več tistih, ki se nočejo več iti samozatajevanja, ker je to vsaj naporno, če že ne škodljivo za zdravje in odnose. Hkrati pa je vse več tistih, ki podlegajo imperativu sodobne družbe, naj se samo zabavamo, veselimo, smejemo ...

Pa se res lahko pristno zabavamo, če se trudimo tisto, kar je manj prijetno, odriniti? Vse več ljudi se smeje prisiljeno, za smehom pa je čutiti toliko vsega, s čimer se nočejo, ne morejo, ne želijo soočiti, ker bi bolelo. In danes ni moderno trpeti. Če želiš biti sprejet, moraš biti nenehno vesel in poln življenja. In ker si želimo biti sprejeti, bomo igrali to igro, trpeli pa bomo tiho, v sebi, sami ...

Eden najtehtnejših razlogov, zakaj si ne dovolimo čutiti, je, da čustev ne znamo prav umirjati, narediti kaj z njimi, kar bo povzročilo, da se bodo umirila. Kajti če se samo zamotimo s čim (z delom, internetom, nakupovanjem, hranjenjem, pretiranim ukvarjanjem s športom ...), se bodo vrnila. Vedno znova se bodo ob nekaterih situacijah sprožala in opozarjala na preteklo bolečino, ki še ni potolažena.

Naša psiha namreč teži k ozaveščanju in naše telo se hoče osvoboditi čustvenega bremena. Naši možgani pomnijo vse, še zlasti močno pa se odzivajo na tisto, kar je nekoč povzročilo veliko bolečino. Ko smo bili otroci, smo bili pred njo popolnoma nezaščiteni, saj še nismo razvili obrambnega vedenja, in če nas tedaj ni nihče potolažil, bodo ta čutenja vztrajala toliko časa, dokler se nanje kdo ne bo sočutno odzval.

Ljudje izkušamo veliko raznovrstnih čutenj, ki so lahko prijetna ali neprijetna. Tudi v strokovnih krogih bomo srečali izraza pozitivna in negativna čustva, vendar taka delitev povzroča, da menimo, da so nekatera nesprejemljiva ali nezaželena, zato se je treba truditi, da bi jih izrinjali iz svojega življenja. Vendar je tako, da ne moremo izriniti samo neprijetnih čustev. Pri tem namreč izrinemo tudi prijetna in kaj kmalu začnemo ugotavljati, da ne čutimo ničesar več, da se ne moremo več ne jeziti, ne veseliti, ne jokati ..., da je v nas praznina, za katero pravzaprav ne vemo, kako se je tam znašla ... Pa samo dobro smo si hoteli.

Čustva niso negativna in zato nesprejemljiva, so samo neprijetna in težka. A ko z njimi pravilno ravnamo, odtečejo. Kako ravnati s čustvi, nas morajo naučiti starši in to bi moralo spadati med obvezne naloge starševstva, kot so otroka naučiti, kako se uporablja jedilni pribor, zaveže čevlje, umije zobe ... A kako naj starši to storijo, če njih ni tega nihče naučil? Tako, da se tega naučijo kot odrasli. Da bodo pomagali svojim otrokom pri nalogi, ki je vseživljenjskega pomena. Od umirjanja čutenj je namreč odvisno, kako uspešno bomo krmarili skozi življenje in kako zadovoljno bomo živeli.

Za začetek moramo biti v stiku s tem, kar čutimo, si priznati, kar čutimo. Začutiti, kadar nas kaj razžalosti, zjezi, razveseli, razočara, kaj nas spravlja v obup, kaj daje smisel, kaj pa se nam zdi nesmiselno ... Da bi to mogli, moramo biti povezani s telesom, ki nam nenehno sporoča, kako se počutimo. Njegova občutljiva tkiva nam pošiljajo informacije. Če se nam ob nekem človeku skrči želodec ali se začnemo tresti, jecljati, se nenehno počutimo neprijetno, je to znak, da se mu moramo izogniti. In če se sporočila ne umirijo ali nenehno ponavljajo z drugimi ljudmi, moramo razmisliti, kaj iz naše preteklosti se nam prebuja, s kom pomembnim v našem življenju smo imeli neprijetne izkušnje, ki jih vedno znova podoživljamo.

Nato si jih moramo dovoliti, se sprejeti s tem, kar doživljamo (včasih to ni lahko, a se lahko tega naučimo; tako da dovolimo, da nas sprejme drugi.), čutiti in zdržati, da čustva minejo. In govoriti o njih, jokati, če smo žalostni, povedati komu, zakaj smo jezni, katera krivica se nam je zgodila ... Govoriti in prečutiti, zdržati s čutenji. Govoriti komu, ki zna poslušati, tolažiti in zdržati. Ki ne pametuje in pridiga.

Čustev, še posebej močnih, se bojimo, ker mislimo, da ne bodo nikoli minila. In vendar odtečejo, se izpojejo. Odplavajo kot oblaki. Ker tudi so kot oblaki: pridejo in odidejo. Morda res pridejo spet jutri, a če jih bomo vzeli resno, se bodo spet umirila. In tako znova in znova. Nekatera bodo morda povsem izginila, nekatera bodo sicer vztrajala, a bodo vedno manj močna, nekatera pa bodo naši stalni spremljevalci. In prav je tako. Ker so koristna in za preživetje nujna.

In kaj če si jih ne moremo ne priznati, ne dovoliti, če ne moremo jokati, če se ne moremo jeziti, če si ne smemo dovoliti, da bi nas bilo strah? Če se nam zdi, da naše življenje zato postaja prazno in nesmiselno ali je to celo nevarno za nas, se lahko stika s svojim notranjim življenjem začnemo učiti. Presenečeni bomo nad svojimi globinami in tem, kako čudovita bitja smo. In postali bomo boljši ljudje, ker bomo sočutnejši do tistih, ki doživljajo podobno.