top of page
Search

Kaj potrebujemo, da bi bili duševno zdravi



Najpreprostejša formula je pravo razmerje med delom, počitkom in zabavo. Niti ena teh komponent ne sme prevladovati na račun druge. Če preveč delamo, nam zmanjka časa za počitek in zabavo, če preveč počivamo, ni prostora za smiselno delo in če se pretežno le zabavamo, smo osiromašeni za delo, ki nas osrečuje, nemalokrat pa gre to tudi na račun počitka.


Ni univerzalne enačbe, ki bi prinašala pravi odgovor za vse, koliko časa naj namenimo vsaki od naštetih kategorij. Ljudje smo individuumi, enkratna in svojska bitja, zato iščemo razmerje, ki je v skladu z našim ustrojem in našimi potrebami. Najti moramo razmerje, ki odgovarja nam.


To večinoma ni enostavno, saj smo razpeti med obveznosti, zahteve, pričakovanja ... Pri iskanju pravega razmerja je najpomembneje, da smo v stiku s sabo. Naše telo je zakladnica sporočil, nenehno nam sporoča, kako nam je in kaj potrebujemo. Seveda velikokrat ne moremo udejanjiti tistega, kar nam sporoča, saj moramo nekatere obveznosti postaviti pred svoje potrebe. Zlasti starševstvo v prvih letih otrokovega življenja terja od nas, da postavimo otrokove potrebe pred svoje in to je tudi eno meril, kdaj smo na starševstvo pripravljeni. A tudi v okviru omejitev je moč najti čas in prostor zase. Če smo le pripravljeni poslušati sporočila, ki prihajajo iz naše notranjosti, našega telesa.


Telo nam bo sporočilo, kdaj preveč delamo, kdaj smo utrujeni, kdaj čutimo, da je naše delo nesmiselno, nas ne osrečuje, kdaj pa bi se nasprotno morali aktivirati in si najti delo, zaključiti šolanje. Kdaj si moramo privoščiti počitek, oddih, odpotovati in za nekaj časa pozabiti na težave, skrbi in obveznosti. To ne pomeni, da od njih bežimo, ampak da se za nekaj časa odmaknemo in si naberemo moči. To ni egoizem, prav nasprotno, je skrb zase, ki daje moč, da poskrbimo za druge.


Tedaj se bodo morda odprle nove ideje, morda se bodo odprla nova vrata v iskanju osrečujočega dela. Morda bomo ugotovili, da smo rojeni za turističnega vodnika, refleksoterapevta ali slikarja ... Dušna potovanja, pa najsi bodo to fotografska razstava, karitativno delo, tečaj peke kruha ali pisanje članka, so tista, ki nam prinašajo sporočila o nas in našem poslanstvu.


Duševno zdrav je človek, ki si postavlja realne cilje, jih uresničuje in pri tem uživa. To ne pomeni, da pri tem ni trdega dela, napora, zapletov, omahovanja, ovir in dvomov, a prevladuje občutek zadovoljstva, ker smo v tem našli sebe. Vsi iščemo srečo, a sreča ni kaj, kar je dano kar tako, samo od sebe, ampak je posledica smiselnega dela, dela, v katerem smo našli sebe.


Nekateri ljudje opravljajo delo, ki jih hkrati zabava, drugi si moramo poiskati vir zabave drugje. In če se zdi na prvi pogled to preprosto, vendarle ni, kajti kakovostna zabava ni podivjano veseljačenje ali smeh na račun drugega, ampak sproščujoča dejavnost, ki nas napolni in v nas pusti prijetne občutke. To je lahko druženje s prijatelji, prijaznimi ljudmi, ogled komedije, ples ... In smeh, smeh, veliko smeha!


Kaj pa počitek? Kako počivamo? Tako da gledamo televizijo, beremo knjigo? To je pravzaprav delo. Počivamo, ko spimo ali ležimo na plaži, sedimo v kavarni na prostem pod prijetno toplim soncem in ne delamo nič. Samo sedimo, gledamo okoli sebe in smo.


In če smo se izgubili, če se ne slišimo, če ne vemo, kdo smo in kam gremo, če le izpolnjujemo pričakovanja drugih, če ne čutimo več svojega telesa, ali pa ga, pa nimamo moči in poguma, da bi ga upoštevali? Tedaj potrebujemo samo malo pomoči, podpore koga, ki verjame v nas, nas spodbuja in vztraja z nami. Vesela za vas, če ga imate, in držim pesti za tiste, ki ga še nimate, da ga boste našli!


In končno: Merilo duševnega zdravja ni, da smo dobro prilagojeni na globoko bolno družbo!


Srečno!



27 views0 comments

Recent Posts

See All

Commenti


bottom of page