Nekateri otroci ostanejo iz različnih razlogov brez staršev in takrat jih pristojne službe namestijo v družine, ki so jih pripravljene sprejeti, dokler se ne počutijo zmožne za samostojno življenje. Kljub temu da je večina rejnikov požrtvovalnih in se po najboljših močeh potrudijo zanje, pa doživljajo otroci s tovrstno izkušnjo mnogo težkih čutenj, ki ostanejo velikokrat nenaslovljena.
Počutijo se zapuščene in zavržene ter ne glede na to, zakaj so ostali brez doma, družine in staršev, odveč in izdane. Kadar kdo stori kaj, kar je diametralno nasprotno temu, kar se kot privzeta norma pričakuje, se počutimo izdane. Od staršev pričakujemo, da nas bodo imeli radi, bodo skrbeli za nas in vztrajali z nami, in če tega nismo deležni, se počutimo izdane. Zavrženost je eno najtejžih čutenj, ki jih psiha težko sprejme, ker je nenaravno; nobeno živo bitje namreč svojih mladičev ne zapusti, dokler niso sposobni preživeti sami.
Otroci v rejništvu doživljajo, da je vse pomembnejše od njih (steklenica, igla ...), zato se počutijo nepomembne, zamenjane in prezrte. To postane del njihove psihične strukture, saj se vzdušja, v katerih otrok v zgodnjem otroštvu odrašča, zapišejo v njegove možgane in kasneje v življenju ta vzdušja iščejo v novih odnosih. To - žal - pomeni, da si izbirajo odnose, v katerih so znova zavrženi.
Zaradi teh čutenj se počutijo nezaželene in nevredne, nevredne ljubezni ter verjamejo, da jih nihče ne more imeti rad. Če so te zavrgli lastni starši, kdo te še lahko ima rad?! Nevrednost gre tako daleč, da verjamejo, da ni v njih nič dobrega, in se sprašujejo, ali so sploh ustvarjeni za kaj. Zato bodo velikokrat storili vse, da jih bodo ljudje znova zavrgli, izločili, ali pa bodo storili mnogo in še več, da se to ne bi zgodilo. Pri tem bodo zatajili sebe in sčasoma izgubili stik s seboj, ne bodo več vedeli, kdo so.
Največkrat mislijo, da so za svojo izkušnjo krivi sami, doživljajo torej ogromno krivde. Če bi bili bolj pridni, če bi se bolje učili, bi mamica morda zmogla, bi očka ne pil ... Ne bodo razmišljali, da starši česa ne zmorejo, ampak da je kaj narobe z njimi. Tako si ustvarijo vsaj malo kontrole, saj so življenjske okoliščine, v katerih so se znašli, za otroka povsem neobvladljive. Kot otroci potrebujemo bolj ali manj konstantne, predvidljive okoliščine in ljudi, ki se vedejo predvidljivo, da jim lahko zaupamo, ker nam to daje varnost.
Počutijo se drugačne od drugih, ker ne živijo v biološki družini, od koder izhaja veliko sramu. Sram je eno najtežjih čutenj, ki ga je tudi zelo težko umiriti, saj za to potrebujemo drugega. Nekdo nam mora preinterpretirati okoliščino, zaradi katere doživljamo sram, da bi se ga lahko otresli, in to običajno težko storimo sami. Sram nam namreč sporoča, da je z nami v našem bistvu nekaj narobe, zato potrebujemo drugega, ki nas vidi drugače, prav tako vidi drugače tudi okoliščine, zaradi katerih nas je sram. Do tega sami v akutni fazi doživljanja nimamo dostopa.
Ne glede na vse, kar so zaradi dejanj staršev doživeli, pa jih otroci pogrešajo in hrepenijo po njih, radi bi živeli z njimi, v biološki družini, s sorojenci in v stiku z razširjeno družino. Gre za potrebo po pripadanju, ki pomaga pri vzpostavitvi identitete in občutka, kdo smo. Zato bodo biološke starše branili in zagovarjali, tudi ker je od tega, koliko so dobri starši, odvisen njihov občutek vrednosti, saj se s svojo družino istovetijo.
Čutijo tudi veliko žalosti, saj so doživeli veliko izgub, strahu, da bodo spet zapuščeni, da jih bodo zapustili tudi rejniki, jeze zaradi številnih krivic, nemoči, ker svojih življenjskih okoliščin ne morejo spremeniti, ne morejo vplivati na biološke starše, da bi postali odgovorni odrasli.
Razpeti so med dve družini in doživljajo veliko zmede, saj ne vedo, komu bi pripadali: biološki ali rejniški družini, kdo so potemtakem njihovi starši, kako naj kličejo biološka mamo in očeta in kako rejniška, smejo imeti rejnike radi ali to pomeni, da izdajajo biološke starše. Ne upajo si navezati se, saj ne vedo, koliko časa bodo v rejniški družini, in se poskušajo zaščititi pred ponovno bolečino zapuščanja.
Nenehno čutijo, da morajo biti rejniškim staršem hvaležni, zato si ne upajo biti moteči in bodo težka čutenja skrivali pred rejniki, če bodo čutili, da jih ta ogrožajo, ali pa bodo storili vse, da jih bodo zavrgli tudi oni. Gre za načina, kako ubežati istemu čutenju, strahu pred ponovno zavrženostjo. V globini tega nezavednega ravnanja je kontrola, iluzorno mišljenje, da če bodo nemoteči, se zavrženosti lahko izognejo, če bodo s svojim vedenjem zavrženost izzvali, pa se bodo prav tako umirili. To je na prvi pogled paradoksalno, vendar se človek, ki se znajde v prvotnih vzdušjih, četudi so destruktivna, umiri, saj so znana in domača. Tako spet pripada, ve, kdo je.
Vedejo se destruktivno in samodestruktivno: brez drugim razumljivega razloga bodo razsuli vzdušje ali pa bodo destrukcijo usmerili vase (ne bodo smeli uspeti, se bodo nagibali k zasvojenosti, postali bodo samomorilni).
Ne glede na težo čutenj, ki jih bodo doživljali, pa je dobro vedeti, da pot iz njih vedno obstaja, saj se je naše telo sposobno očistiti vsega, kar se je v njem po krivici naselilo. Ko bo odtekla zadnja solza, bomo začutili, da je pod težo teh čutenj, ki pravzaprav sploh niso naša in so se prelila na nas iz prejšnjih generacij, dobro, močno, pogumno in ustvarjalno bitje, ki si zato zasluži vse dobro!