top of page
Search

Kaj pa posvojeni?



Na doživljanje otrok, ki so posvojeni, ali odraslih s tovrstno izkušnjo se kaj hitro pozabi, saj nas vodi prepričanje, da se, ko dobi otrok družino, vse skupaj konča. Pravzaprav pa se šele začne.


Gre za ukrep za socialno varstvo otrok, ki poskrbi, da osiroteli ali zavrženi otrok dobi skrbnike, torej družino, starše in sorodnike. S tega vidika je najboljša rešitev, saj rešuje stisko vseh treh strani v t. i. posvojiteljski triadi: otrok, ki so ostali brez staršev, parov, ki ne morejo imeti bioloških otrok, in ljudi, ki za svoje otroke ne morejo ali nočejo skrbeti. Ker je po zaključenem postopku za posvojitev posvojiteljska družina zakonsko izenačena z biološko, se zgodi, da na doživljanje vseh njenih članov pozabimo oz. menimo, da se zanje začenja novo življenje, ki s prejšnjim nima nobene zveze več. Zelo pozorni moramo biti, da pri tem ne prezremo zlasti notranjega doživljanja otrok, čeprav lahko doživljajo raznovrstne stiske seveda tudi starši posvojitelji.


Ti se morajo zavedati, da vzgajajo otroka s posebnimi čustvenimi potrebami, saj se bo prej ali slej ovedel, da biti posvojen ne pomeni samo, da je bil izbran, ampak tudi, da je bil zapuščen in zavržen. To spoznanje običajno sproži žalovanje za izgubljenim: za biološko družino, biološkimi starši in sorodniki pa tudi za izvorno kulturo, če prihaja iz drugega etničnega okolja. Otrok lahko občuti žalost, jezo, strah in sram, česar sam nikakor ne bo mogel umiriti. Za to potrebuje rahločutnega odraslega, ki bo zmožen prepoznati njegovo stisko in se nanjo ustrezno odzvati. Če se to ne bo zgodilo, bo nanjo opozarjal z vedenjem. Vsako otrokovo moteče vedenje - in to seveda ne velja samo za otroka z izkušnjo posvojitve - je namreč odraz njegove stiske. Če žalovanje ni prepoznano, lahko vodi v resnejše zaplete, kot so zasvojenost, anksioznost, depresija in celo samomorilnost.


Da bi starši otroka lahko začutili, morajo najprej čutiti sebe, biti v stiku s svojimi čutenji. Če ne čutijo svoje žalosti, je ne bodo zmogli prepoznati pri otroku, če niso v stiku s svojo jezo, je ne bodo prepoznali pri otroku in mu jo bodo morda celo prepovedovali ... Če ne čutijo sramu, bodo sramotili sebe ali njega, ga ne bodo zmogli zaščititi, ko se bo počutil izpostavljenega in zato osramočenega. Najprej je torej treba poskrbeti za otroke in njihove potrebe, zato v skladu s tem socialni delavci iščejo primerne starše za otroka in ne obratno primernega otroka za starše. Vendar morajo pred tem starši poskrbeti zase, kar pomeni, da se bodo morali iskreno in odkrito do sebe soočiti z vsem, kar nosijo v sebi in je potrebno tolažbe, da bi bili pripravljeni na izzive, ki jih prinaša izkušnja posvojitve. Dejstvo, da ne morejo imeti bioloških otrok, je izguba, ki prav tako terja žalovanje, in če se je ne bodo pred prihodom otroka vsaj dotaknili in se je zavedali, se lahko nenadzorovano sproža v odnosu z otrokom. Seveda se na vse ne da pripraviti vnaprej, ker se nekatere vsebine prebudijo šele v odnosu.


Pomembno je, da otroka spremljamo, da vemo, kaj doživlja, in se starosti primerno o vsem z njim pogovarjamo. Pri tem moramo biti pripravljeni, da nas bo kaj, kar bo otrok izrazil, zabolelo, a samo če bomo znali s to bolečino ravnati, bo otrok čutil, da o vsem, kar doživlja, lahko govori. Nič ne bo pomagalo, če mu bomo še tako govorili, da lahko vpraša vse, kar se mu poraja, če tako v sebi ne bomo čutili. Otrok bo čutil, da smo užaljeni, če bo rekel, da bi raje živel z biološkimi starši, če bo izrazil željo, da jih spozna, ali obišče kraj, kjer je rojen ... Če bo starše posvojitelje to ogrožalo, ne bo več poskušal, ker ga bo strah, da ga bodo zapustili, in če bo ostal sam z vsem tem, se bo počutil znova zapuščene in izdane. V njem se bo nabirala zamera, morda bo začel starše prezirati, predvsem pa bo spoznal, da ostaja človek v stiski sam in nihče nikoli ne bo odgovoril nanjo. Kasneje bo zato manj zaupal, težko poiskal pomoč in vedno ga bo strah, da je "težek", zato ljudje ne zdržijo z njim. Zato bo morda težko stopal v intimna razmerja, saj se bo tako nezavedno poskušal zavarovati pred ponovnim razočaranjem.


Predvsem je za starše posvojitelje na mestu vprašanje, čemu bi jih otrokovo doživljanje zapuščenosti tako ogrožalo, če sami ne bi poznali kakršno koli različico zapuščenosti ali zavrženosti. Njihova rana jih je pravzaprav najverjetneje sploh naredila razpoložljive za posvojitev. Odnos, v katerem bo prostora za sočutje, razumevanje in sprejemanje, bo zdravil vse, otroka in starše, in jih tako povezal. Najgloblje smo namreč povezani z ljudmi, ki so nas začutili v naših največjih bolečinah, najmočnejših čutenjih in najbolj skritih mislih. In samo če nas kdo čuti, nismo sami.






275 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page