Zadnje čase, še posebej po intervjuju s slovensko igralko na Televiziji Slovenija, se mi še bolj vsiljuje vprašanje, koliko zmoremo biti ljudje v odnosih rahločutni. Dogodek me je spodbudil, da sem začela ponovno razmišljati, koliko smo ljudje senzitivni in ali se znamo pogovarjati s človekom, kadar je ranljiv.
Prepričana sem, da je skoraj vsak od nas že kdaj slišal različico stavka Ne bodi, no, tako občutljiv(-a)! od marsikoga v našem življenju: od staršev, sorodnikov, prijateljev, učiteljev, sošolcev, trenerjev ... Če hočeš biti uspešen športnik, moraš nenehno priganjati sebe in svoje telo, da zmore nečloveške napore, ga povoziti in utišati, ker je treba slediti motu Više, bolje, hitreje. Zelo pomembno je poudariti, da kdor izreče kaj takega, stori to izključno zato, ker ne zmore zdržati z našo bolečino, in to nikakor ne pomeni, da smo "preobčutljivi" ali je celo kaj narobe z nami. V resnici se njemu dogaja nekaj zelo pomembnega: ob nas se mu prebuja njegova bolečina, s katero pa se ne želi, ne zmore, noče (še) povezati, zato ga naša občutljivost moti.
Česa se nauči otrok ali mladostnik, če nenehno posluša, da je "preobčutljiv"? Da je biti občutljiv slabo, da to pomeni, da smo šibki, da smo, kadar pokažemo svojo ranljivost, nesprejemljivi. V današnjem svetu so vendar zaželeni in priljubljeni samo uspešni, močni, vedno nasmejani in polni energije, popolni torej. Zgodilo se bo, da bo človek zato sebe kot rahločutnega odklanjal, sčasoma izgubil stik s tem delom sebe in nato tako deloval v odnosu s soljudmi. Kako bo kasneje kot oče in še posebej kot mati začutil svojega otroka, kadar bo ranljiv, če si sam tega ne bo dovolil? Kako bo lahko rahločuten do ran svojega partnerja, ko se bodo te po pravilu začele kazati v njunem odnosu in klicale po tem, da jih vendarle že kdo pomaga zaceliti, če ne bo občutljiv? V odnose ne vstopamo kot popolna, ampak ranljiva človeška bitja, ki upajo, da bo nov odnos prinesel kaj novega. In prav sočutje do teh ran človeka najbolj poveže. Čemu bi zapustil partnerja ali prijatelja, ki te lahko razume v tvoji najgloblji bolečini?
Ranljivi smo vsi, ker imamo vsi svojo zgodovino, ki ni samo rožnata; razlikujemo se le po tem, koliko travmatičnih izkušenj smo doživeli, kakšne genetske preddispozicije imamo in kako učinkovita je bila čustvena podpora, ki smo jo prejeli ob stresnih dogodkih. Kljub temu da smo odrasli in kompetentni, živi v nas tudi otrok, ki je velikokrat lahko samo nemočno sprejemal vse, kar se je dogajalo okoli njega. Čutenja, povezana s temi dogodki, so ostala shranjena v njegovih možganih in se kasneje v življenju ob dogodkih, ki spominjajo na prvotnega, prebudijo. Ker gre za otroška čutenja, je naš odziv burnejši, kar lahko drugi označijo za "preobčutljivost". Vendar pa občutljivost pomeni, da se nismo ogradili z zidovi, da nas ne bi bolelo, ampak si dovolimo biti ranljivi. Naslednji korak je ozaveščanje, kje so korenine te bolečine, naslednji pa obliž. Lahko si ga damo sami, še bolje pa je, da je to nežni dotik sočutne duše.
Kot ljudje smo pred izzivom biti sočutni do ranljivosti v nas in drugih in znati ranljive ljudi zaščititi. Znati pa moramo zaščititi tudi svojo ranljivost, in sicer pred tistimi, o katerih nam telo sporoča, da niso varni, ker niso v stiku s svojo ranljivostjo. Žal je velikokrat tako, da bomo vedno znova stopili na iste grablje, ker smo takih ljudi, odnosov in vzdušij vajeni in sploh ne vemo, da nam pripada vse prej kot grobost, vsiljivost in nesočutje.
Zaslužimo si sočutne, ljubeznive, prijazne, tople ljudi, ki jim bo naša občutljivost sveta, ker vodi ob obojestranski pripravljenosti za ozaveščanje preteklosti v odnos, ki nas bo povezal na najgloblji ravni.