Boleče je opazovati, koliko parov se dandanes razide in koliko trpljenja to povzroči zlasti otrokom. Marsikateri razhod pa bi lahko preprečili, če bi poznali namen in dinamiko intimnega odnosa ter bili pripravljeni v odnosu rasti.
Najprej moram poudariti, da je v nekaterih primerih razhod nujen in neizbežen, in sicer kadar gre za zlorabo (fizično, čustveno, spolno ali ekonomsko) ali zasvojenost (kemično ali nekemično: droge, alkohol, igre na srečo, spolnost, delo ...) in partner, ki ga izvaja oz. se ji vdaja, ni pripravljen spremeniti svojega vedenja. Vse to povzroča drugemu nepotrebno trpljenje, zato mora pred posledicami tega uničujočega vedenja sebe in otroke rešiti. Vztrajati v destruktivnem odnosu zaradi strahu pred samoto, izgubo materialnega statusa in socialne mreže ali zaradi družbenih in verskih prepričanj nas lahko stane fizičnega in duševnega zdravja ali obojega, da o posledicah pri otrocih ne govorimo. Česa se ti v takih razmerjih naučijo? Da je treba vztrajati ne glede na trpljenje, da si zaslužimo, da z nami neprimerno ravnajo in torej spoštovanja, ljubezni in sodelovanja nismo vredni. Po pravilu bodo kasneje v življenju izbirali partnerja, s katerim bodo znana vzdušja ponovno uprizarjali.
Zlasti mlade, tiste, ki šele iščejo življenjskega sopotnika, pa bi bilo nujno poučiti o tem, zakaj se najdemo in kako se odnos razvija. Na začetku je običajno zaljubljenost, ki traja le tri do šest mesecev, ljubezen se razvije kasneje, če se za to potrudimo. Mnogi razlike med njima ne poznajo in menijo, da je ljubezen večna zaljubljenost in ko vznesenosti ne čutijo več, partnerja zamenjajo. V resnici pa je zaljubljenost le stanje, ki nas poveže, da bi lahko razvili ljubezen. V zaljubljenosti vidimo partnerja le v najlepši luči in tudi mi se predstavljamo v najlepši luči. Ko postane odnos varen, ko nas ni več tako strah, da nas bo partner zapustil, pa začnemo kazati drug drugemu lastnosti, ki so malo manj lepe, oz. se začnejo prebujati čutenja, ki kažejo, da obstajajo v naši zgodovini vsebine, ki so potrebne tolažbe. To vsekakor ne pomeni, da naš partner nima več lastnosti, ki smo jih videli med zaljubljenostjo, še vedno je tak, a ima tudi nekatere druge, ki jih prej nismo videli.
Zato zaljubljenosti neizbežno sledi razočaranje, temu pa mora slediti odločitev za odnos, če ugotovimo, da manj zaželene lastnosti, ki smo jih prepoznali pri partnerju, niso takšne, da z njimi ne moremo živeti. Slediti mora odločitev, da bomo s tem človekom ostali in vztrajali ne glede na to, kaj se bo zgodilo, zaveza. Zaveza spremeni vse, saj se zlasti ženske pri tem počutimo varne, ta občutek pa je v zvezi zelo pomemben. Pomembna ali pravzaprav najpomembnejša pa je zaveza, da bomo v odnosu rasli in ga gradili, odločitev za zavesten odnos. Šele tovrstne odločitve ustvarijo pogoje, da se ljubezen lahko začne graditi v odnosu.
Zavesten odnos pomeni, da bomo raziskovali, kaj se v njem dogaja, da bomo ob konfliktih, ki so neizogibni, iskali korenine bolečin, ki se v njih skrivajo, in se trudili ustvarjati nekaj novega. Zgodovine ne moremo izbrisati, neizogibno se bo prebujala ob nekom, ki smo si ga izbrali, ker smo na nezavednih ravneh čutili, da nekaj tega, kar smo doživljali v primarni družini, razume. Zato smo se tudi našli, zato nas je zaljubljenost združila in zato pravimo, da je zaljubljenost trik narave.
Želimo si, da bi nekdo sočustvoval z našimi ranami, jih razumel in potolažil, se odzval drugače, kot smo bili vajeni doslej. Želimo si, da bi nas nekdo poznal, z vsem kar smo, in sprejel z vsem, kar smo. Psiha teži k ozaveščanju, saj želi, da se razbremenimo in zaživimo pristno sproščeno. Tega pa ni moč storiti drugače, kot da se z bolečinami soočimo. Ne moremo odpustiti, torej pustiti za sabo, če ne vemo, kaj.
Zavesten odnos terja ranljivost; v stiku moramo biti s svojimi čutenji, svojim telesom, svojimi bolečinami in biti toliko pogumni, da jih izrazimo. V nasprotnem bomo nenehno ustvarjali nove in nove konflikte, kar pa lahko vodi v razpad zveze. Če ne bomo želeli spoznati, da so stari in jih patrner samo prebuja, bomo še naprej varovali primarno družino, sedanjo pa izpostavljali tveganju za razpad.
Z zavestnim odnosom ustvarjamo navezanost, ki poleg spolne privlačnosti in starševstva par najbolj poveže. Za čustveno povezanost se moramo potruditi, to ni nekaj, kar je dano ali se zgodi samo od sebe kot spolna privlačnost. Popolnoma napačno je namreč prepričanje, da če je odnos dober, ni zanj treba storiti ničesar. Partnerstvo je trdo delo, ki obrodi mnogotere sadove; med njimi tako zelo iskano ljubezen.