Kaj naj še človek napiše o temi, ki je bila že tolikokrat obravnavana in se zdi, da ni o njej moč povedati ničesar več. In vendar je vsako človeško pričevanje, povezano z njo, dragoceno, ker odstira nove in nove odtenke te univerzalne človeške teme, ki zanima slehernika.
Človek ne živi le od kruha, beremo že od biblijskih časov. Za to, da lahko zadovoljno in izpolnjeno živimo, potrebujemo mnogo več, ker smo kompleksna bitja. Razumska, čustvena in duhovna, zato moramo nahraniti vsak del naše entitete, da bi se počutili celoviti in bi bilo naše življenje smiselno. Počutiti se moramo ljubljene in sprejete z vsem, kar nosimo v sebi in s sabo, z vso našo zgodovino. In poleg smiselnega dela, ki nas osrečuje, moramo čutiti, da pripadamo.
Poleg tega da se počutimo ljubljene, nas izpolnjuje tudi to, da ljubimo mi. Radi lahko imamo ljudi, živali, naravo, svoje bivališče, mesto, domovino, narod in državo, dejavnost, stvari in stvaritve, sebe, Boga ... In to včasih lahko potolaži naše srce, kadar boleče hrepeni po tem, da bi ga imel kdo rad.
Ljubezen do sebe se v današnjem svetu zapoveduje, a to zato nikakor ne more biti ljubezen, temveč naravnost nasilje nad sabo, ker je zapovedana. Ljubezen do sebe se rojeva počasi in je mukotrpen proces, če nismo imeli te sreče, da bi rasli ob ljubečih in rahločutnih starših ali so bili ti do sebe neusmiljeni. Rojeva se ob empatičnem in sočutnem človeku, ki se zmore poglobiti v naš notranji svet, tam poiskati ranjenega otroka in ga tenkočutno podpirati, da zraste v samozavestnega odraslega.
Sočutje nam sporoča, da se je nekoga to, kar doživljamo, dotaknilo, s čimer se teža doživljanega porazdeli in človek se počuti, da je nekomu mar in predvsem da ni sam. Nekoč me je močno nagovoril stavek razmišljujočega človeka, zakaj se ljudje ob vseh tekmovanjih, ki jih organiziramo, ne odločimo tekmovati v sočutju.
Da zmoremo drugega sprejeti z vsem, kar nosi v sebi in ni popoln, moramo prej sprejeti sebe in se sprijazniti s tem, da tudi mi nismo popolni. A dobra novica pri tem je, da to pomeni, da smo ljudje, ker smo ljudje preprosto nepopolni. Tako smo ustvarjeni. Vse, kar lahko ob napaki storimo, je, da se iskreno opravičimo.
Pripadamo lahko partnerju, družini, razširjeni družini in sorodnikom, krogu prijateljev in sodelavcev, narodu, državi ... Pripadanje je miren in varen pristan. Je delen odgovor na vprašanje, kdo smo, in omogoča vzpostavitev identitete. Pripadanje pomeni, da nismo sami in zavrženi. Da smo del, pomemben del, kar krepi naš občutek, da smo varni.
Comments